Trumpov populizem

Razgradnja institucij kot politična strategija.

Prvi ukrepi predsednika Donalda Trumpa ob začetku njegovega drugega mandata temeljijo predvsem na prepričanju, da državne institucije niso nevtralne, ampak delujejo v korist specifičnih elit na račun večine državljanov. Rešitev te situacije vidi v razgradnji institucij, saj naj bi s tem omogočil bolj enakopravno in pravično družbo. Z ukrepi tako neposredno nagovarja nezaupanje ljudi v obstoječe strukture moči in obljublja zmanjšanje institucionalnega vpliva na posameznikovo življenje.

Gre za populizem, ki pa dejansko prepriča kar velik del volivcev. Temelji na pristnem občutku velikega dela ljudi, da so univerzalna pravila prirejena v korist specifičnih elit, ki so si prisvojile ključne vzvode moči v družbi. Ta občutek nepravičnosti Trump s pridom izrablja, saj ga povezuje z lastnim bojem proti establišmentu, kar še dodatno krepi njegovo popularnost v očeh podpornikov.

Zelo pomembno je tudi, da Trump ne ponuja vzpostavitve novega sistema pravil, temveč izhaja iz prepričanja, da manj pravil avtomatično vodi do večje pravičnosti. Po njegovem mnenju bi s čim manj omejitvami vsi imeli večje možnosti za uspeh, saj bi odpravili sistemske ovire, ki domnevno koristijo le elitam in njihovim podpornikom.

To prepričanje se nanaša tako na notranjo ureditev države kot na odnose med državami. Javne agencije Trump pogosto obravnava kot instrumente, s katerimi elite ohranjajo svojo moč in privilegije na račun večine. Prav tako zavrača mednarodne organizacije in sporazume, saj jih vidi kot platforme, kjer ene države vsiljujejo svoje interese drugim. Zato se zavzema za zmanjšanje njihovega vpliva, hkrati pa poudarja pomembnost neposredne avtonomije posameznih držav kot poti k bolj pravičnemu mednarodnemu redu.

Če ljudje dojemajo obstoječa pravila kot izrazito pristranska in uperjena proti njihovim interesom, postane ideja o zmanjšanju pravil za marsikoga privlačna, saj ustvarja iluzijo moralne pravičnosti in enakopravnosti. Vendar takšna strategija ne rešuje ključnih strukturnih težav, ampak jih pogosto še poglablja. Kratkoročno sicer populistična retorika uspešno mobilizira podporo, saj nagovarja občutek nepravičnosti in razočaranja nad institucijami, vendar dolgoročno vodi v erozijo zaupanja in dodatno polarizacijo družbe. Privede lahko do kaotičnega stanja, kjer močnejši akterji še bolj izkoriščajo svojo prevlado nad šibkejšimi.

Proti opisani obliki populizma se je mogoče boriti predvsem s krepitvijo zaupanja v sistem, ki temelji na načelih transparentnosti, participacije in enakopravnosti. Potrebno je pokazati, da se pravičnost ne dosega z razgradnjo institucij, temveč z njihovim izboljšanjem in prilagoditvijo novim potrebam družbe. To vključuje uvajanje novih mehanizmov za zagotavljanje preglednosti in odgovornosti. Ključno je, da so institucije sprejete kot pravične in sposobne nasloviti sodobne izzive, kar je bistveno za pridobitev široke podpore in dolgoročnega zaupanja.

Bolj splošno rečeno, živimo v obdobju, ko sistem družbenega tekmovanja, ki temelji na umetno postavljenih pravilih, vse bolj izgublja svojo legitimnost. Ljudje vse pogosteje opažajo, kako razpisi, pogoji in postopki delujejo kot mehanizmi izključevanja, kjer niso ključni le vsebina in sposobnosti, temveč predvsem način oblikovanja in izvajanja teh pravil. Domnevna meritokracija, ki bi morala zagotavljati enake možnosti za vse, pogosto razkriva svoje pomanjkljivosti v obliki očitno nepravičnih in včasih absurdnih rezultatov. Ti ekscesi postanejo še posebej vidni v primerih nepotizma, klientelizma ali izkrivljenih prioritet, kar močno spodkopava zaupanje v sistem in povečuje občutek družbene neenakosti.

Če takšni legitimni pomisleki glede nepravičnosti sistema niso naslovljeni, se ustvarijo pogoji, v katerih uspeva populizem. Vendar populistični pristop odstranjevanja pravil in institucij, ki skrbijo za skupno dobro, dolgoročno ni vzdržen. Človeštvo se sooča z globalnimi izzivi, kot so podnebne spremembe in uničevanje okolja, ki zahtevajo usklajeno in kolektivno delovanje. Ključno vprašanje je zato, kako oblikovati univerzalno sprejemljiv in pravičen sistem upravljanja, ki bo presegel pomanjkljivosti neoliberalizma ter obenem zavrnil logiko močnejšega v okolju brez pravil.