Temno razsvetljenstvo - fašizem za digitalno dobo?

Ideje, ki so se še nedavno pojavljale predvsem na obrobju interneta, zdaj narekujejo retoriko in odločitve tistih, ki imajo v rokah vzvode moči v Združenih državah Amerike.

Dolga desetletja je veljalo, da je razsvetljenska tradicija, ki temelji na vrednotah svobode, razuma, napredka in emancipacije, v svojem bistvu nekaj pozitivnega in splošno zaželenega. Čeprav so se pojavljali pomisleki, ali se te vrednote izvajajo na dovolj pravičen in vključujoč način, je le malokdo dvomil v njihovo temeljno veljavnost.

Danes se zdi, da je tega konsenza konec. V pomembnem delu ameriške politične elite, ki je trenutno na oblasti, se uveljavlja odkrito protirazsvetljenska miselnost. Po tem prepričanju razsvetljenstvo ni prispevalo k napredku, ampak je odprlo vrata demokratični degeneraciji, vladavini nesposobnih, egalitarni tiraniji in kulturnemu razkroju. Vrednote, kot so enakost, univerzalne pravice in znanstveni konsenz, so razumljene kot orodja za utrjevanje ideološke dominacije. Razsvetljenstvo se dojema kot izvor šibkosti, zmedenosti in neučinkovitosti.

Razsvetljenski konsenz in njegov razkroj

Navdih črpajo iz gibanja, ki je postalo znano kot temno razsvetljenstvo (Dark Enlightenment), oziroma neoreakcionarno gibanje (Neoreaction, kratica NRx). Gre za filozofsko-politično usmeritev, ki zavrača temeljna načela razsvetljenstva: demokracijo, egalitarnost, idejo o napredku in vladavino ljudstva. Namesto teh idealov zagovarja vrnitev k tradicionalnim hierarhijam, avtoritarnim oblikam oblasti ter omejevanju političnega vpliva množic. Monarhija, patriarhat in trdna družbena neenakost so v okviru te miselnosti predstavljeni kot stabilnejše in naravnejše oblike družbenega reda.

Gibanje se je začelo oblikovati okoli leta 2007 na obrobju internetne blogosfere, zlasti med tehnološkimi elitisti in libertarnimi programerji. Ti so razvili tezo, da je sodobni svet v stanju razkroja prav zaradi mitov o enakosti in ljudski suverenosti. Po njihovem mnenju so množice nesposobne za racionalno odločanje, demokratične institucije neučinkovite, egalitarnost pa nevarna utvara. Kot alternativo zagovarjajo model političnega upravljanja po zgledu podjetij: z izvršnim direktorjem države, ki vlada brez nadzora volivcev.

Osrednja ideologa gibanja, Curtis Yarvin (znan pod psevdonimom Mencius Moldbug) in filozof Nick Land, sta postavila temelje ideje, da bi se morali zavestno odreči razsvetljenskim idealom ter se vrniti k t. i. formalnim režimom moči. Demokracija naj bi bila zgolj mit, ki prikriva resnično oblast medijskih in akademskih elit. Potreben naj bi bil nov politični red, kjer bi peščica kompetentnih posameznikov vladala z učinkovitostjo tehnoloških korporacij, brez soglasja množic.

Čeprav je gibanje sprva delovalo na obrobju javnega diskurza, predvsem v nišnih spletnih skupnostih, se je njegov vpliv postopoma širil – še posebej po vzponu Donalda Trumpa in razpadu tradicionalnega republikanskega establišmenta. Ideje temnega razsvetljenstva so začeli prevzemati vplivni posamezniki, povezani s trumpovsko desnico – med njimi Steve Bannon, J. D. Vance in tehnološki milijarder Peter Thiel, za katerega je znano, da vzdržuje neposredne stike z Yarvinom.

Z novo Trumpovo administracijo leta 2025 pa se zdi, da te ideje prvič vstopajo neposredno v središče politične moči. Med ključnimi svetovalci in nosilci oblasti krožijo predlogi o radikalni razgradnji birokracije, množičnem odpustu javnih uslužbencev in popolni zamenjavi sodstva in agencij z lojalnimi kadri – kar neposredno odraža Yarvinov predlog RAGE (Retire All Government Employees). Koncepti, ki so še pred nekaj leti obstajali zgolj v ezoteričnih blogih, danes postajajo ideološki temelji realne politične agende.

Dark Enlightenment tako ni več zgolj obskurna internetna filozofija, ampak vse bolj deluje kot ideološko ozadje ukrepov, ki temeljito spreminjajo podobo ameriške demokracije. Razsvetljenske vrednote vse bolj nadomeščajo slogani, ki zagovarjajo učinkovitost namesto legitimnosti, red namesto pravic in moč namesto soglasja.

Glede na nenadno in nepričakovano veliko vplivnost tega gibanja je pomembno, da podrobneje razumemo njegove ključne idejne temelje.

Demokracija je mit in ljudstvo ni več legitimni vladar

Neo-reakcionarci verjamejo, da je demokracija globoko zgrešen in nevaren politični sistem. Po njihovem prepričanju neizogibno vodi v neučinkovitost, kaos in skrajnosti. Nick Land, eden ključnih mislecev gibanja, trdi, da »demokracija pogosto zdrsne v fašizem«, s čimer opozarja na nevarnosti političnega populizma in tekmovanja za všečnost, ki naj bi vodila v avtoritarne ekscese. Curtis Yarvin pa demokracijo označuje kot »religijo«, del širšega ideološkega aparata. Demokracija naj bi bila dogma, ki preprečuje uveljavitev boljših, učinkovitejših oblik vladanja.

Namesto demokracije NRx predlaga avtoritarne alternative, kot sta monarhija ali korporativna diktatura. Osrednja mantra gibanja je, da »naj bo država kot podjetje«. Yarvin v svojih spisih zagovarja oblikovanje številnih majhnih, suverenih državic, ki bi jih vodili izvršni direktorji s popolno oblastjo, prebivalci pa bi nastopali kot stranke teh držav-podjetij. Takšen model imenuje »neokameralizem«, z referenco na pruski kameralizem 18. stoletja. Država naj bi delovala kot delniška družba, kjer lastniki (delničarji) imenujejo izvršnega direktorja-vladarja, državljani pa lahko nezadovoljstvo izrazijo zgolj z »glasovanjem z nogami«, tj. z izselitvijo.

V duhu slogana »No voice, free exit« (»brez glasu, a s svobodno izselitvijo«) naj bi konkurenca med avtoritarnimi mestnimi državicami prisilila vladarje k učinkovitosti: če ena skupnost zataji, bodo prebivalci preprosto »prestopili« k drugemu ponudniku državnih storitev. Demokratične volitve in kolektivno soodločanje naj bi nadomestil »trg držav«, kjer bi vladarji tekmovali za naklonjenost »strank«. Po tej logiki naj bi prav trg – ne demokracija – najbolje zagotavljal svobodo, red in kvaliteto življenja.

V praksi gre za vizijo globalnega mozaika stotin avtonomnih mestnih državic, kjer vladajo lokalni suvereni po načelu absolutne, a domnevno racionalno upravljane oblasti.

Neenakost kot naravni red

Za temno razsvetljstvo je ideja enakosti ena največjih zmot moderne dobe. Neo-reakcionarci odkrito zavračajo egalitarnost in verjamejo v naravno neenakost med ljudmi. Michael Anissimov, eden zgodnjih predstavnikov gibanja, je to povedal naravnost: »Ljudje niso enaki in nikoli ne bodo. Zavračamo enakost v vseh oblikah.«

Po njihovem prepričanju se ljudje in skupine razlikujejo po talentih, inteligenci, značaju in drugih lastnostih, zato poskusi izenačevanja vodijo le v umetno povprečnost in propad družbene učinkovitosti. Hierarhija je po njihovem naravni in zaželeni družbeni red. »Hierarhija je v osnovi dobra ideja,« trdijo, saj naj bi vsaka uspešna civilizacija temeljila na eliti, ki vodi, in razslojeni družbi, kjer ima vsak razred svojo vlogo.

Namesto moderne množične politike si prizadevajo za obnovo sistema, v katerem vladajo »najboljši«. Pogosto se sklicujejo na zgodovinske primere aristokracije, monarhij in kastnih ureditev, kjer neenakost ni bila tabu, temveč sprejeta kot naravno stanje stvari. V to vizijo sodi tudi obnova tradicionalnih družbenih vlog, zlasti spolnih. Po Anissimovu so »tradicionalne spolne vloge v osnovi dobra ideja«.

Za NRx enakost ni le iluzija, ampak tudi grožnja: spodkopava red, ruši avtoriteto in spodbuja kulturno in politično degeneracijo.

Katedrala: sekularna religija sodobnega sveta

Temno razsvetljstvo je širši upor proti celotnemu vrednotnemu in institucionalnemu redu, ki se je vzpostavil po razsvetljenstvu. Po prepričanju Yarvina in njegovih somišljenikov današnje zahodne družbe obvladuje močan ideološki aparat, ki ga poimenujejo “Katedrala”.

Katedrala vključuje akademske ustanove, osrednje medije, državno birokracijo in kulturne elite. Ti sistemi naj bi enotno širili doktrino liberalnega progresivizma, utemeljenega na demokraciji, enakosti, multikulturalizmu in ideji nenehnega napredka. Po Yarvinu gre za nekakšno sekularno religijo, v kateri je sodobna liberalna etika nadomestila nekdanjo krščansko dogmo fevdalne Evrope. Progresivizem naj bi se uveljavil kot fanatičen kult enakosti, ki zatrjuje, da obstaja le en moralno dopusten pogled na svet – vse odstopajoče ideje pa so obravnavane kot herezije.

Neo-reakcionarci v tem kontekstu pogosto pišejo s polemičnim, celo agresivnim tonom, saj verjamejo, da Katedrala izvaja množično »pranje možganov« – od izobraževalnega sistema do novinarskih prispevkov – s katerim utrjuje iluzijo o univerzalnosti in edini legitimnosti liberalno-demokratskega reda. Dark Enlightenment temu nasproti postavlja »temno resnico«: da se človeška narava ne ravna po idealih razuma, enakosti in napredka, temveč po zakonitostih moči, hierarhije in omejenosti človeškega delovanja.

Namesto verovanja v linearni napredek gibanje poziva k vrnitvi k tradicionalnim oblikam vladavine – monarhijam, imperijem, cerkveno-avtokratskim režimom – ki naj bi bolje ustrezali realnostim človeške narave. Ta tradicionalizem ni nujno verski: nekateri pripadniki gibanja so sekularni, drugi pa črpajo iz verskih virov navdiha, kot sta srednjeveški katolicizem ali konfucijanska Kitajska. Skupna jim je ideja, da sodobna družba ni kulminacija zgodovine, temveč simptom njenega propada. Rešitev vidijo v zavestni reakciji – zavračanju razsvetljenskih zmot in obnovi starorežimskih principov v modernizirani preobleki.

Vilini in hobiti: tolkienovski zemljevid sodobne Amerike

Med bolj nenavadnimi, a vplivnimi predstavami, s katerimi Curtis Yarvin razlaga ameriško družbeno strukturo, je t. i. »tolkieneska klasifikacija« – metaforična delitev prebivalstva na »viline« (elves) in »hobite« (hobbits). Po Yarvinovem razumevanju vilini predstavljajo elitni, pretežno mestni, visoko izobraženi sloj, tesno povezan z liberalno politiko, akademijo, mediji in državno birokracijo – torej tisto, kar drugod poimenuje kot »Katedrala«. Hobiti pa simbolizirajo podeželsko in nižje-srednjerazredno prebivalstvo, ki je tradicionalno, manj politično aktivno in pogosto prepuščeno vlogo pasivno vladanih.

Zanimiva je še podkategorija t. i. temnih vilinov (dark elves): to so pripadniki elite po izobrazbi ali ozadju, ki pa so se odvrnili od prevladujoče progresivne ideologije in zavračajo liberalno državno »religijo« sodobnega ZDA. Po Yarvinovem mnenju prav strah vilinov (zlasti progresivnih) pred političnim prebujenjem hobitov – torej množic, ki bi lahko ogrozile njihov kulturni monopol – pojasnjuje številne napetosti 20. in 21. stoletja. Pri tem se posmehuje prepričanju, da bi hobiti vzpostavili teokratsko diktaturo v slogu The Handmaid’s Tale, kar imenuje »paranoja vilinov iz Obamove dobe«.

Tovrstna razdelitev omogoča Yarvinu razlago ameriškega političnega konflikta zunaj tradicionalne delitve na levico in desnico – kot temeljno napetost med vladarsko elito in vladanimi množicami. Metafora vilinov in hobitov tako služi kot poenostavljena, a retorično učinkovita prispodoba za kulturno razredno vojno, ki je po mnenju neoreakcionarcev v središču sodobne politike.

Tehnofevdalizem: ko se tradicija sreča z umetno inteligenco

Čeprav se temno razsvetljstvo pogosto zdi kot gibanje, usmerjeno v preteklost, ima izrazito tehnološko in futuristično dimenzijo. Številni pripadniki NRx prihajajo iz tehnološke industrije, še posebej iz Silicijeve doline, in verjamejo v moč tehnologije kot orodja za radikalno preoblikovanje družbe.

Njihova vizija prihodnosti vključuje visoko tehnološke neofevdalne enklave – avtonomna mesta ali zasebne skupnosti, ki z najnovejšo tehnologijo in varnostno infrastrukturo ščitijo svojo suverenost, medtem ko se preostali svet potaplja v zmedo in propad. V teh skupnostih bi vladali kompetentni posamezniki brez demokratičnih omejitev, pogosto v vlogi »izvršnih monarhov«.

Po njihovem mnenju sodobna družba še zdaleč ni izkoristila vseh možnosti kapitalizma in tehnološkega napredka, saj jo ovira jo demokratična regulacija in »šibkost« egalitarne morale. Njihov cilj je »odpeti varnostne pasove« kapitalizma: omogočiti nebrzdano selekcijo, v kateri bi zmagovali najmočnejši in najbolj sposobni. Ta neomejena tekma naj bi vodila tudi v postčloveško evolucijo, kjer bi znanost, genetika in umetna inteligenca omogočili nastanek nove družbene hierarhije.

V tej viziji se tradicionalizem in tehnologija ne izključujeta, temveč dopolnjujeta: prihodnji svet naj bi vodile železne roke nove tehno-elite, ki bi s pomočjo algoritmov, nadzora in biopolitike vzpostavila red. Zato nekateri opazovalci označujejo gibanje kot tehnofevdalistično – združitev digitalne prihodnosti s politično preteklostjo.

Psevdoznanstveni rasizem v novi preobleki

Eden najbolj spornih delov ideologije Dark Enlightenment je prepričanje v biološko utemeljeno neenakost med rasami in etničnimi skupinami. Osrednji koncept, ki ga uporabljajo, je t. i. human biodiversity (HBD), oziroma »človeška biotska raznovrstnost«. V praksi gre za prepričanje, da obstajajo dedne razlike med rasami, ki vplivajo na inteligenco, značajske lastnosti, kulturni potencial in sposobnosti upravljanja družbe.

Po tej logiki razlike v družbenem položaju med rasami niso rezultat zgodovinskih okoliščin, ampak posledica genetskih predispozicij. Multikulturnost in priseljevanje naj bi dolgoročno spodkopavala družbeni red, saj pripeljejo do »genetskega razredčenja« in porasta kriminala, konfliktov in neučinkovitosti. Takšna stališča so v znanstveni skupnosti označena za psevdoznanost, ozirma ideološko prirejene interpretacije evolucijske biologije, IQ testov in genetike, ki želijo upravičiti rasizem v moderni preobleki. Gre za nevarno legitimizacijo diskriminacije in dehumanizacije manjšin.

Naprej v preteklost?

Številni kritiki vidijo Dark Enlightenment kot preoblečen fašizem za digitalno dobo. Kombinacija elitizma, avtoritarizma, rasnih teorij in zavračanja egalitarnosti močno spominja na ideologije 20. stoletja, ki so si prizadevale za vzpostavitev hierarhičnih in nedemokratičnih družb. Razlika je zgolj v jeziku: če so fašisti govorili o krvi in zemlji, NRx govori o genetiki, IQ in algoritmih. A namen ostaja podoben: upravičiti red brez svobode, moč brez soglasja, razlikovanje brez empatije.

V znanosti ne vidijo problema, dokler podpira »neprijetne resnice«, kot so domnevne razlike v inteligenčnem količniku. Težava nastane, ko znanost nastopi kot institucija, kot kolektiv, ki oblikuje konsenz in deluje znotraj etičnih ali političnih okvirov. Takrat jo razumejo kot skorumpiran birokratski sistem, ki ne išče več resnice, temveč utrjuje ideološke dogme – še posebej, kadar se zavzema za podnebne ukrepe, človekove pravice ali rasno enakopravnost.

Čeprav se Dark Enlightenment razlikuje od drugih desničarskih tokov – zlasti po svojem futurističnem optimizmu in tehnološki estetiki – z njimi deli skupno anti-egalitarno in anti-liberalno jedro. Gibanje stoji na presečišču treh silnic: radikalnega kapitalizma brez omejitev, nostalgije po tradicionalnih hierarhijah in znanstveno-futurističnega elitizma.

Zgodovinsko gledano je Dark Enlightenment najnovejša inkarnacija reakcije oziroma odziva na emancipatorne ideje modernosti. Namesto papeža in kralja ponuja CEO-ja in umetno inteligenco, namesto božanske pravice kraljev govori o genetski in meritokratski pravici elit, namesto razprav v aristokratskih salonih piše bloge in manifeste. A cilj ostaja enak: restavrirati izgubljeni red, ponovno uzakoniti hierarhijo in odstraniti množice iz politične enačbe.

Za stare slogane kontrarevolucije – »prestol, oltar in zemljiški gospod« – Dark Enlightenment ponuja posodobljeno različico: »korporativni prestol, tradicionalni oltar (ali njegova parodija – ‘Katedrala’) in lastnik–fevdalec v podobi tehnološkega direktorja.«

V jedru gre za ideologijo, ki poskuša združiti tehnološko prihodnost s politično preteklostjo. Svet naj bi vodile samozavestne elite v obliki izvršnih monarhov, brez vmešavanja množic ali demokratičnih institucij. Tehnologija, kapitalizem in naravna selekcija naj bi opravile svoje: pospešile razlikovanje med sposobnimi in nesposobnimi, oblikovale novo plemstvo in omogočile vzpostavitev trajnega reda.

Demokratične države, utemeljene na človekovih pravicah, enakosti in sodelovanju, Dark Enlightenment razume kot propadajoče režime, ki jih dušijo lastne zablode. Namesto njih si prizadeva za novo ureditev sveta: mozaik avtoritarnih entitet, ki so hkrati stare po vrednotah in nove po tehnološki strukturi – kibernetsko fevdalni red prihodnosti.