Onstran herojev in izdajalcev

Soočenje z zgodovino medvojnega in povojnega nasilja v Sloveniji zahteva etični premik od ideoloških oznak k univerzalnemu priznanju dostojanstva vseh žrtev.

Slovenski javni diskurz o drugi svetovni vojni in povojnem nasilju je že desetletja ujet v globoko polarizacijo. Kljub časovni oddaljenosti potekajo razprave pogosto po predvidljivih vzorcih, ki odražajo spopad dveh nasprotujočih si in medsebojno izključujočih se zgodovinskih pripovedi. Vsaka stran vztraja pri svojem pojasnjevalnem okviru, s katerim opravičuje lastna dejanja in obsoja dejanja nasprotnika, kar ohranja stanje nezaupanja in preprečuje skupno razumevanje preteklosti.

Prva pripoved se osredotoča na narodnoosvobodilni boj pod vodstvom komunistične partije. Znotraj tega okvira so nasilna dejanja, vključno z usmrtitvami civilistov, političnih nasprotnikov in vojnih ujetnikov, pogosto interpretirana kot nujna sredstva v boju proti okupatorju in domačim kolaborantom ter za obrambo revolucije pred protirevolucionarnimi silami. Povojni poboji so v tej luči predstavljeni kot posledica vojne logike in razrednega boja, s katerimi naj bi preprečili nevarnost kontrarevolucije in utrdili novo oblast.

Druga, nasprotna pripoved, v ospredje postavlja boj proti komunizmu. Sodelovanje z okupacijskimi silami je v tej interpretaciji predstavljeno kot izhod v sili, kot obrambni ukrep proti komunističnemu nasilju, ki je ogrožalo tradicionalne vrednote, vero in nacionalni obstoj. Domobranci so v tem pogledu predstavljeni kot borci proti komunistični revoluciji. Množični povojni poboji so zato razumljeni kot vrhunec komunističnega terorja in zločin nad narodom, žrtve pa kot mučeniki protikomunističnega upora.

Temeljna težava obeh narativov je njuna nagnjenost k ideološki redukciji, kjer je posameznikova usoda podrejena politični vlogi, ki mu jo pripiše zgodovinska pripoved. V tem procesu se izgubi osrednji etični vidik, ki ga predstavlja vrednost človeškega življenja. Ustrezen etični odziv zahteva, da presežemo poenostavljene oznake. Ubit partizan ni zgolj “heroj” ali “revolucionar”. Ubit domobranec ni zgolj “izdajalec” ali “antikomunist”. In pobiti vojni ujetniki niso zgolj ”sovražniki ljudstva” ali “zgodovinska nujnost”. Pred vsako politično oznako in onkraj nje so bili vsi ubiti ljudje.

Izhodišče tega sestavka je teza, da je pot iz te zgodovinske polarizacije mogoča le z etičnim premikom, ki v središče postavi univerzalno vrednost človeškega življenja in dostojanstva. Etični odziv pomeni preseganje politične in ideološke pripadnosti ter priznanje človeškega dostojanstva vsake žrtve, ne glede na njen zgodovinski položaj. Takšen pristop je predpogoj za prehod od ideološkega obračunavanja k zreli kulturi spomina. Eno najpomembnejših del, ki nas lahko vodi k takšnemu etičnemu premiku, je knjiga Keitha Loweja Podivjana celina.

Podivjana celina in proces razčlovečenja

Knjiga zgodovinarja Keitha Loweja Podivjana celina, Evropa po drugi svetovni vojni (Modrijan, 2015) ponuja metodološki ključ za razumevanje povojnega obdobja onkraj nacionalnih mitov in ideoloških spopadov. Njegov pristop je v svojem bistvu etičen, saj zavestno premakne fokus z analize političnih in vojaških strategij na rekonstrukcijo človeške izkušnje. Lowe ne piše zgodovine zmagoslavja ali poraza, temveč zgodovino celine, ki je po formalnem koncu vojne zdrsnila v stanje moralnega in fizičnega kaosa. Njegov predmet preučevanja so lakota, maščevanje, etnično čiščenje in državljanske vojne – pojavi, ki so prizadeli vse strani in kjer so meje med žrtvijo in storilcem pogosto postale zabrisane.

Ta pristop dobi posebno moč pri obravnavi povojnih pobojev v Sloveniji. Lowe se ne ukvarja z vprašanjem politične krivde ali upravičenosti usmrtitev, temveč bralca sooči z neposredno brutalnostjo dogodkov. Namesto splošnih opisov navaja pretresljiva pričevanja preživelih. Opiše izpoved hrvaškega častnika, ki je preživel streljanje ob protitankovskem jarku pri Mariboru tako, da se je ob strelih vrgel med trupla in se kasneje, gol in okrvavljen, splazil iz množičnega groba. Navaja zgodbo Franja Krakaja, ki so ga partizani ujeli in ga kot domnevnega ustaškega voditelja odpeljali na morišče. Tam je videl jarke, polne trupel, iz katerih so se še vedno slišali kriki polživih, ki so prosili za milostni strel. Krakaju je uspelo pobegniti, a ga je lakota prisilila, da se je ponovno predal, nakar se je še večkrat čudežno izognil smrti. S takšnimi opisi Lowe preseže ideološko oznako "kolaborant" in v ospredje postavi dejstvo, da gre za množični poboj ljudi, prikazan skozi njihovo osebno izkušnjo strahu, bolečine in ponižanja.

Ključno spoznanje, ki ga ponuja Lowejeva analiza, je, da je bil mehanizem, ki je omogočil takšno nasilje, univerzalen za vso Evropo: proces razčlovečenja. Z redukcijo posameznika na sovražno kategorijo – "Žid", "Nemec", "fašist", "ustaš", "bandit" – je postalo njegovo uničenje ne le sprejemljivo, temveč za nekatere celo nujno. Lowe pokaže, da so se podobni procesi odvijali povsod: Čehi so se znašali nad sudetskimi Nemci, italijanski partizani so pobijali fašiste, Poljaki in Ukrajinci so se medsebojno etnično čistili. Slovenska izkušnja v tem kontekstu ni več osamljen primer nacionalne patologije, ampak del širše evropske tragedije, v kateri je ideologija prevladala nad temeljnimi etičnimi zadržki.

Lowejeva analiza ponuja še eno ključno distinkcijo, ki je bistvena za razumevanje dogajanja v Sloveniji. Medtem ko so v zahodnoevropskih državah, kot sta Francija in Italija, povojno nasilje večinoma izvajali posamezniki in razdrobljene odporniške skupine, pogosto zunaj nadzora novih oblasti, je bila v Jugoslaviji slika drugačna. Tu so nasilna dejanja, kot poudarja Lowe, "izvedla sama država". Množični poboji niso bili zgolj posledica spontanega maščevanja ali kaosa, temveč so bili del sistematične, politično motivirane strategije nove revolucionarne oblasti.

Njihov cilj ni bil le kaznovanje, temveč dokončen obračun s političnimi in razrednimi nasprotniki ter utrditev absolutne moči. Ta vpletenost državnega aparata pojasnjuje tako obseg kot organiziranost pobojev v Sloveniji in postavlja dogajanje v specifičen kontekst, ki ga ni mogoče enačiti z bolj anarhičnimi oblikami povojnega nasilja drugod po Evropi. To hladno, pragmatično logiko ponazori izjava Titovega najožjega sodelavca Milovana Đilasa, ki jo povzema Lowe v knjigi: “V razdejani Jugoslaviji je vladal kaos. Civilne uprave pravzaprav ni bilo. [...] Nikakor ni bilo mogoče ustrezno preiskati primerov teh 20.000–30.000 ljudi. Zato je bilo najlaže vse postreliti in s tem je bila zadeva rešena.”

Resolucija Evropskega parlamenta

Če Lowejeva knjiga ponuja zgodovinopisno metodo za etično razumevanje preteklosti, Resolucija Evropskega parlamenta o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji predstavlja poskus prenosa tega etičnega odziva v politično-institucionalni okvir. Dokument skuša preseči raven individualnega zgodovinskega spoznanja in vzpostaviti kolektivno, uradno priznanje trpljenja, ki temelji na univerzalnih vrednotah.

Osrednji element resolucije je vztrajanje pri dostojanstvu vsake žrtve. Z uporabo izrazov, kot so "spoštovanje človekovega dostojanstva", "dostojanstvo teh žrtev" in poudarjanjem "univerzalne pravice do pokopa", dokument postavlja temeljno človekovo pravico nad politično pripadnost. Pravica do groba ni politična kategorija; pripada vsakemu človeku, ne glede na to, na kateri strani se je boril. S tem resolucija neposredno nasprotuje logiki razčlovečenja, ki je omogočila povojne poboje, in vsaki žrtvi simbolno vrača status človeka.

Nadalje, resolucija uvaja univerzalna merila za presojo zgodovinskih dejanj. Ključna je trditev, da "hudodelstva zoper človečnost ne zastarajo ter bi bilo treba vsa presojati in obravnavati po istih merilih". Ta dikcija zavrača kakršnokoli ideološko opravičilo za množične poboje, pa naj bo to "zgodovinska nujnost", "revolucionarna pravičnost" ali "razredni boj". Dejanja jugoslovanskega komunističnega režima so s tem postavljena v kategorijo zločinov proti človečnosti, ki jih je treba presojati po enakih etičnih in pravnih standardih kot zločine drugih totalitarnih sistemov. S tem je zavrnjen vsak poskus relativizacije, ki bi nasilje ene strani opravičevala z dejanji druge.

Resolucija tudi neposredno naslavlja problem, izpostavljen v uvodu tega sestavka: politično instrumentalizacijo zgodovine. Poziv, naj dialog poteka "brez političnega vpliva" in naj ga vodijo "poklicni zgodovinarji", ter zavračanje "vsakršnega izkoriščanja zgodovine za pridobivanje političnih točk" sta jasna poziva k preseganju okostenelih in sprtih narativov. Hkrati pa resolucija ohranja etično ravnovesje, saj ob obsodbi komunističnih zločinov enako odločno "obsoja zgodovinski revizionizem in poveličevanje nacističnih kolaborantov". S tem preprečuje, da bi obsodba enega totalitarizma postala orodje za rehabilitacijo drugega.

Seveda je treba priznati, da je tudi sama resolucija politično dejanje, ki lahko postane predmet instrumentalizacije, kar je razvidno iz neposredne kritike odločitev aktualne slovenske vlade. Kljub temu pa njeno temeljno sporočilo ostaja etično: poziva k resnici, dostojanstvu in spravi, ki temeljijo na priznavanju trpljenja vseh žrtev, ne glede na njihovo vlogo v zgodovinskem spopadu.

Zakaj je etični odziv tako težko doseči

Čeprav etični pristop, ki v ospredje postavlja človeka, ponuja pot iz ideoloških slepih ulic, ostaja vprašanje, zakaj je v praksi tako težko dosegljiv. Odgovor se skriva v prepletu psiholoških in družbenih dejavnikov, ki jih je zapustila vojna in ki jih totalitarni režim ni le ohranjal, temveč poglabljal.

Prva ovira je kolektivna in individualna travma. Keith Lowe v Podivjani celini prepričljivo pokaže, da vojna ni pustila za seboj le fizičnih ruševin, temveč tudi moralni in psihološki razkroj. Družbe, ki so preživele skrajno nasilje, izgubo in strah, se nagibajo k iskanju preprostih, črno-belih razlag. Potreba po smislu v kaosu in po moralni gotovosti po obdobjih negotovosti vodi v ustvarjanje jasnih narativov o herojih in izdajalcih. Priznati kompleksnost in moralno sivino – da so lahko "naši" zagrešili zločine ali da so imeli "njihovi" morda razumljive motive – je psihološko izjemno zahtevno. Takšno priznanje bi namreč pomenilo soočenje z dejstvom, da zlo ni bilo zgolj zunanje (okupator), ampak tudi notranje, kar ruši temelje kolektivne samozaščitne pripovedi.

Druga ovira je dediščina prisilnega molka. Resolucija Evropskega parlamenta omenja, da so se "množična grobišča desetletja prikrivala" in da je bila "javna razprava o teh zločinih v totalitarnem režimu strogo prepovedana". Ta dolgotrajni molk ni le preprečil razčiščevanja dejstev, ampak je travmo potisnil v zasebnost družin in manjših skupnosti, kjer se je ohranjala v obliki nezaceljenih ran in enostranskih resnic. Ko je javna razprava po osamosvojitvi končno postala mogoča, večinoma ni izhajala iz skupnega temelja, ampak iz teh ločenih, parcialnih in pogosto zamer polnih spominov.

Tretja ovira je politika. Politični akterji na obeh straneh so spoznali, da je zgodovina močno orodje za mobilizacijo volilnega telesa. Ohranjanje delitev, poudarjanje krivic, ki jih je zagrešila nasprotna stran, in vztrajanje pri vlogi žrtve so postali del političnega kapitala. Etični odziv, ki poziva k preseganju delitev in priznavanju trpljenja na vseh straneh, je v tej logiki nevaren, saj spodkopava temelje, na katerih gradijo svojo politično moč. Dokler bo zgodovinski spomin služil kot orodje za sodobne politične boje, bo pot do etičnega konsenza in resnične sprave blokirana.

Četrta, tesno povezana ovira, so mediji. Podobno kot politika, tudi mnogi mediji izkoriščajo in poglabljajo polarizacijo, saj se je izkazala za komercialno uspešno. Namesto da bi spodbujali kompleksno in večplastno razumevanje preteklosti, pogosto ustvarjajo vsebine, ki nagovarjajo točno določene, že obstoječe ideološke tabore. Senzacionalistično poročanje in poudarjanje konflikta pritegne večjo pozornost in utrjuje zvestobo občinstva. S tem mediji ustvarjajo informacijske mehurčke, v katerih različni deli družbe prejemajo popolnoma drugačne, pogosto nasprotujoče si interpretacije istih zgodovinskih dogodkov. Družbeni mediji to polarizacijo še dodatno krepijo. To ne le otežuje, ampak aktivno preprečuje oblikovanje skupnega temelja za dialog in spravo.

Od ideološkega spopada k etičnemu spominu

Soočenje s slovensko povojno preteklostjo zahteva preseganje dveh ključnih ovir: ideološke redukcije in zgodovinskega relativizma. Kot pokaže analiza Keitha Loweja, je bila brutalnost povojnega nasilja v Sloveniji del širšega evropskega konteksta, kjer je razčlovečenje nasprotnika postalo predpogoj za nasilje. Ne glede na to, ali so bile žrtve označene kot "kolaboranti", "fašisti" ali "sovražniki ljudstva", je bil končni rezultat enak: množični poboj ljudi, ki jim je bila odvzeta temeljna človečnost. Etični odziv na to tragedijo zato ne more temeljiti na tehtanju političnih krivd, ampak na brezpogojnem priznanju dostojanstva vsake žrtve.

Resolucija Evropskega parlamenta ta etični imperativ prenaša na institucionalno raven. S pozivom k univerzalnim merilom za presojo zločinov, k dostojnemu pokopu vseh žrtev in k zavračanju politične instrumentalizacije zgodovine postavlja okvir za zrelo kulturo spomina. Čeprav je resolucija sama po sebi politično dejanje, njeno jedro ni v obsodbi ene politične opcije, temveč v afirmaciji temeljnih humanističnih vrednot, ki so bile med vojno in po njej sistematično kršene.

Pot naprej za slovensko družbo zato ni v iskanju dokončnega zmagovalca v zgodovinskem sporu ali v poskusih, da bi dokazali, da so "vsi bili enako krivi". Takšni pristopi le ohranjajo polarizacijo. Namesto tega je treba vzpostaviti skupno etično osnovo, kjer je nesprejemljivost odvzema človeškega življenja in dostojanstva izhodišče za vsako nadaljnjo razpravo. Potreben je tudi pogum posameznikov, da prebijejo ideološke okvire.

Že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, v času, ko je bila tema še tabu, je Spomenka Hribar z esejem Krivda in greh v slovenski prostor vpeljala prav to etično perspektivo. Z razlikovanjem med krivdo (ki je individualna) in grehom (ki je kolektiven) ter s pozivom k spravi, ki temelji na priznanju trpljenja vseh žrtev, je postavila temelje za sodobno razpravo. Njen intelektualni pogum je tlakoval pot drugim. Dela, kot je roman Draga Jančarja To noč sem jo videl, ki se izognejo črno-belim sodbam in usodo posameznikov prikažejo v vsej njeni tragični kompleksnosti, so ključna za zrelo kulturo spomina.

Etični spomin ne pomeni pozabe ali relativizacije, temveč zmožnost, da v tragičnih poglavjih zgodovine prepoznamo skupne človeške lekcije. Šele ko bomo kot družba sposobni in pripravljeni sprejeti več takšnih kompleksnih pripovedi, bomo lahko prešli od ideološkega obračunavanja k spravi, ki temelji na resnici in sočutju. Zgodbe, ki ne ponujajo lahkih odgovorov, ampak zastavljajo težka vprašanja, in ki v ospredje postavljajo človeka, ujetega v vihro zgodovine, lahko dosežejo tisto, česar politika in zgodovinopisje sama ne moreta.