Kontrarevolucija proti izobraženi eliti?
Nezadovoljstvo ameriškega delavskega razreda ni usmerjeno proti bogatašem, temveč proti izobraženi eliti, ki jo dojema kot odtujeno, pokroviteljsko in odgovorno za svojo marginalizacijo.
Morda se ponavljam, vendar imam občutek, da marsikdo še vedno ne razume, kaj se resnično dogaja v ZDA. Zakaj ima Trump tako veliko destruktivno moč? Ker se je njegova osebna zamera do politične elite, ki jo dojema kot glavnega nasprotnika, prepletla z nezadovoljstvom manj izobraženega delavskega razreda, ki v tej isti eliti vidi vzrok za svoje ekonomske in družbene težave.
Ti delavci občutijo izgubo vpliva in statusa, ki so ju nekoč imeli, pri čemer je njihovo nezadovoljstvo dodatno podžgano z občutkom, da jih izobraženi sloji družbe ne spoštujejo in jim vsiljujejo vrednote, s katerimi se ne morejo poistovetiti.
Lahko bi rekli, da so ideološko zaslepljeni, vendar ameriški delavski razred ne goji zamer do bogatašev, ampak do tako imenovanega profesionalno-managerskega razreda. To je sloj visoko izobraženih ljudi, ki obvladujejo ključne institucije, sprejemajo pomembne odločitve in pogosto delujejo odmaknjeno od realnosti vsakodnevnih skrbi običajnih delavcev. Ta razkorak povzroča občutek odtujenosti in krivice, saj se delavci čutijo prezrte, njihove težave pa neupoštevane ali celo omalovaževane.
Delavci dojemajo ta izobraženi liberalni upravljavski razred kot skupino, ki jim ne le vsiljuje svoje vrednote in način življenja, temveč jih tudi pogosto podcenjuje in prikazuje kot zaostale ali nerazgledane. Prav ta občutek zavrnitve in prisile v veliki meri poganja sodobno politično in družbeno dinamiko v ZDA. Gre za kulturni boj, ki presega zgolj ekonomske razlike. Vse skupaj lahko interpretiramo tudi kot nekakšno kontrarevolucijo, usmerjeno proti vrednotam sodobne izobražene elite, ki jo delavci dojemajo kot odtujeno in arogantno.
Trump in Musk si lahko privoščita rušenje agencij in birokratskega aparata ameriške države, ker delavski razred to dojema kot simbolično maščevanje nad izobraženim liberalnim upravljavskim razredom, ki ga krivi za svoje težave in občutek marginalizacije. Ta dinamika temelji na dolgotrajnem nezaupanju v institucije, ki jih delavci vidijo kot podaljšek elite, odmaknjene od njihovih realnih potreb. Družbeni mediji in populistične televizije to zamero še dodatno potencirajo s širjenjem narativov o izkoriščanju in korupciji, kar krepi prepričanje, da so izobraženci sistem prilagodili sebi v prid, medtem ko običajni ljudje nosijo največje breme sprememb in negotovosti.
Dodaten paradoks je, da ameriški delavski razred zavrača državne pomoči, saj jih dojema kot obliko pokroviteljstva in poseg v njihovo samostojnost. Sprejemanje tovrstne pomoči je v nasprotju z njihovimi vrednotami o neodvisnosti in osebni odgovornosti. Namesto da bi jim tovrstna podpora olajšala življenje, jo razumejo kot znak ponižanja in podreditev liberalni eliti, kar le še krepi njihov odpor in sovražnost do nje.
Ker se podobna politična energija kopiči tudi drugje po svetu, bo morala levo-liberalna elita oblikovati strategijo, ki ne bo zgolj zavračala populističnih sentimentov, temveč bo ponudila prepričljivo alternativo, ki naslavlja realne skrbi in občutek izključenosti te velike skupine ljudi. Za začetek je treba verjetno razumeti vsaj to, da klasični pristop preusmerjanja jeze na bogataše, korporacije, kapitalizem ali druge oblike globalne nepravičnosti pri tej skupini jeznih ljudi ne vzbuja želenega učinka.