Knjiga "V mejah normale"
Nekaj utrinkov s predstavitve nove knjige Davida Zupančiča.
Izšla je nova, že tretja knjiga Davida Zupančiča. Po prvih dveh, ki sta bili obe uspešnici, je tretja že v prvem natisu na voljo v rekordnih 12.000 izvodih. Ob tem je dobro pojasniti, kaj sploh je uspešnica. Po eni od definicij je to knjiga, ki jo v desetih letih po izidu prebere vsaj en odstotek prebivalstva države. V Sloveniji to pomeni približno 20.000 bralcev in temu ustrezno število prodanih izvodov.
V prvi knjigi Življenje v sivi coni (2022) je David bralce popeljal v zakulisje dela infektologa med pandemijo, kjer je z duhovitostjo, samoironijo in iskrenostjo razgrinjal osebne dvome, napore in drobne zmage iz prve bojne črte zdravstvene krize. V svojem drugem delu z naslovom Znanost mirnega življenja (2023) je naredil premik od kaosa k notranji tišini – združil je zdravniške izkušnje z znanstveno podprtimi nasveti, kako se soočati s stresom, tesnobo in prehitrim tempom sodobnosti ter si povrniti občutek ravnovesja.
V tretji knjigi, V mejah normale (2024), pa je še bolj osebno prepletel zdravniške anekdote z razmisleki o otroštvu, odnosih, minljivosti in iskanju smisla. Zanj značilna kombinacija topline, humorja in različnih opažanj bralca vodi skozi zgodbe iz ambulante in vsakdanjega življenja.
Da si boste lažje ustvarili vtis o vsebini Davidove nove knjige, se mi zdi najbolje, da navedem kar daljši odlomek, ki sem ga našel nekje na sredini.
Tiha streliva
»Pri gospodu so našli metke v jetrih,« me obvesti medicinska sestra, ko se s pacientom vrneta z ultrazvočne preiskave.
Ne, moj bolnik ni bil sprejet na oddelek zaradi napada s šibrovko. Niti se ni pravkar vrnil s fronte. Na oddelku leži zaradi okužbe zgornjih sečil (po domače vnetja ledvic – če vprašaš staro mamo, je bilo zagotovo zaradi »prepiha«). Metki, ki jih opisuje radiolog, niso iz svinca, a so vseeno podobno nevarni kot strelivo.
Okužbe sečil pri ženskah niso posebej ekskluzivna ali redka bolezen. Razmeroma pogoste so, sploh okužbe spodnjih sečil, torej vnetja mehurja. Ženska sečnica je dolga le nekaj centimetrov, kar je sicer z vidika bakterije kar konkretna razdalja, a ji znamo ljudje prijazno pomagati z najrazličnejšimi načini manipulacije tega predela. Eden od glavnih dejavnikov tveganja za pojav cistitisa pri ženski je seks, na voljo pa je tudi zaščitno sredstvo, ki se mu reče postkoitalna profilaksa – zdravnik izda recept za antibiotik, ki ga ženska vzame neposredno po spolnem odnosu. To je najbrž edini primer izdaje recepta za antibiotik, na katerega si zdravnik ne upa zapisati, kolikokrat dnevno naj se jemlje.
Nasprotno od žensk imajo moški mnogo daljšo sečnico, zato so take okužbe redkejše, z medicinskega vidika pa vedno opredeljene kot kompleksne. Ne glede na to, kako strasten ljubimec ste, je namreč nemogoče pričakovati, da bi bakterije kožne flore katapultiralo petnajst centimetrov globoko mimo prostate vse do mehurja. Pri moških je torej okužba mehurja posledica širjenja »navzdol« – bakterije so primarno v krvi ali ledvicah, potem pa splezajo navzdol po sečevodu. Zato jih jemljemo bolj resno in vedno opravimo tudi ultrazvočni pregled trebuha.
Pri mojem bolniku so bili izvidi nepričakovani. Nikoli ni bil ustreljen. V Sloveniji bi bil to kar impresiven podvig, da pa bi povrhu vsega izstrelki ostali v telesu, bi bilo resnično neverjetno. »Metki« so žargonski medicinski izraz za metastaze. Nekega dne so očitno zdravniki sklenili, da je »metastaza« predolga beseda ali da jo na dnevni bazi uporabljajo prevečkrat (kar je že samo po sebi depresivno), in so jo ustrezno skrajšali. Prvič, ko sem jo slišal, se mi je zdela grozna, neposrečena in grda. Sploh ker obstaja lepa slovenska beseda – zasevki. Sčasoma pa sem se nanjo navadil in si celo priznal, da ima svoj smisel. Res gre za nekakšno tiho strelivo, ki je smrtonosno na počasnejši, manj očiten način.
Gospod z okužbo sečil ima raka. Kje je primarni tumor? Tisti, ki se vrašča v tkiva, pošilja hinavske lovke po telesu in se razširja na druge, zdrave organe? Za zdaj ne vemo. Iskanje se šele začenja.
Nemalokrat z naključno preiskavo najprej odkrijemo zasevke tumorja, ki je še asimptomatski in zato človeku neznan. To je tragika bolezni, ki potekajo prikrito. Bolezni, ki ne bolijo. Zakaj so srčno-žilna obolenja vodilni vzrok smrti po svetu? Ker človek povišanega krvnega tlaka ne čuti, zato ne gre k zdravniku. Žile, ki so obložene s trigliceridi in holesterolom, ne bolijo – vsaj dokler ne pride do zapore in infarkta.
Posledica tega je žalostno prepričanje, da je vse v redu. Tak človek hodi po svetu, ne da bi se zavedal, da so mu dnevi šteti. Ali pa celo začne jemati predpisana zdravila, potem pa odneha, ker ga lastno telo premalo motivira. Nihče ne mara bolečine – in seveda je po svoje res grozljiva – a je tudi evolucijsko koristna. Nisem še spoznal človeka, ki bi pri hudi migreni opustil protibolečinsko terapijo.
Morda vam lahko v slogu odgovornega zdravnika po koncu tega segmenta pustim spodbudo za nadaljnje življenje. Najbrž ste že slišali, da ni vse zlato, kar se sveti. Tudi ni vse lepo, kar ne boli. Bodite pozorni na svoje telo in na vsa bolj ali manj prikrita sporočila, ki vam jih posreduje.
Če danes v garaži opraskam avto, se jutri že dogovarjam z ličarjem glede popravila. Da bo ja bleščeč in brezhiben! Kaj pa ta občutek stiskanja v prsih, ki se že pol leta občasno pojavlja med hojo po stopnicah? To črno znamenje na podlakti, ki se je od lani nekoliko povečalo? Vztrajen suh kašelj, ki ne mine? Krčevite bolečine v trebuhu, ki so povsem neodvisne od hranjenja? Glavobol, ki sicer ni hud, a ga ne omili nobena tableta?
Poslušajte svoje telo. Ja, včasih teži za brez zveze. Ampak velikokrat sporoča marsikaj pomembnega.