Josipina Turnograjska na Prešernovem grobu
Ganljiv zapis, ki je nastal dobri dve leti po pesnikovi smrti.
Ganljiv zapis Josipine Turnograjske (1833–1854) o obisku Prešernovega groba, ki ga je napisala dobri dve leti po pesnikovi smrti. V njem izraža globoko občudovanje do njegovih literarnih del, hkrati pa žalost zaradi težkega življenja, ki ga je preživel v pomanjkanju priznanja in spoštovanja. Josipina Urbančič, ena prvih slovenskih pisateljic, je sama tragično preminula le nekaj let pozneje zaradi zapletov pri porodu prvega otroka.
V oglatih oklepajih je nekaj opomb, ki pomagajo pri razumevanju več kot 170 let starega besedila, dodatno pa si lahko preberete še "prevod" v sodobno slovenščino.
Na Prešernovem grobu (8. avgusta 1851)
Bila sem na grobu neumrjočega Prešerna, bila ondi presrečna iz istega občutja, katero je bilo nesreča slavnega pesnika.
Ko so se na večernem nebu tresli še zadnji zlatotoki [žarki sončnega zahoda], smo stopili k kraju, kjer počiva truplo, v katerem je omagalo blago, od sveta nepoznano, zavrženo srce. Zelena travica pokriva njegovo zapuščeno gomilo. Črn, lesen, reven križec stoji na njej – žalostno znamenje kranjske rodoljubnosti [tj. simbol, ki kaže, kako malo so rojaki cenili Prešerna].
Celo življenje nesrečnega pevca mi je stopilo pred dušne oči. Črni, slabi križ še zdaj oznanjuje, kako ceni „svet“ blago srce, bister um; kako plačuje iskrenim rodoljubom.
Lovre [verjetno Lovro Toman] stopi bliže tja h gomili; bel pergamentni listič se kmalu blišči na črnem križu; na listek je Lovre napisal sledeče besede:
„Dokler živ – si bil nesrečen,
Mrtev pak si – pevec večen.“
Nato sem vila jaz nesrečnemu Prešernu venec iz lepih cvetličic in sem ga potem obesila na leseni križ. — Kaka izprememba zdaj! Bila je poprej gomila zapuščena – najbolj revna na pokopališču – in zdaj? — Venec, dar ljubezni, jo diči in krasi! Zazdelo se mi je, kakor da bi se vse pesmice milega pevca zopet oživile v rožicah.
In zatonuje solnce v blesku večerne zarje, hladen pihljajček dije čez okrašeno gomilo, čudovit miriš razdihajo cvetlice, kakor da bi hotele počastiti neumrjočega pevca. Tužno se tresejo travice, cvetlice žalostno povešajo svoje glavice, kakor da bi hotele solzico milo vanja potočiti na gomilo „nesrečnega“; — oh, saj mu je „svet“ ne daruje nobene!
Lahka ti žemljica [zemlja] bila, slavni Prešeren!
Prestal si ta svet, prestal njegovo nehvaležnost! Tamkaj si zdaj, kjer je duh oproščen težilnih spon, kjer se gleda v neizmerno morje luči in čistosti, kjer te ne more več raniti nehvaležnost sveta! — Srečen si zdaj!
Vir: Dom in svet (Ljubljana), 1899, letnik 12, številka 19.
Prevod zapisa v sodobno slovenščino
Na Prešernovem grobu (8. avgusta 1851)
Bila sem na grobu nesmrtnega Prešerna in tam občutila isto čustvo, ki je bilo zanj v življenju vir nesreče.
Ko so na večernem nebu ugašali zadnji zlati žarki sončnega zahoda, smo se ustavili ob mestu, kjer počiva telo pesnika, čigar blago, a prezrto srce je omagalo v življenjskem boju. Njegov skromen grob prekriva zelena trava, na njem pa stoji preprost, lesen in obrabljen križ – žalosten simbol odnosa rojakov do svojega največjega pesnika.
Pred očmi se mi je zarisalo celo življenje tega nesrečnega pevca. Črni, ubogi križ še vedno priča o tem, kako ‘spoštljivo’ družba nagrajuje plemenito srce in bister um; kako se zahvaljuje iskrenim rodoljubom.
Lovro [Toman] se je približal grobu in na črni križ pritrdil bel pergamentni listič, na katerem je bilo zapisano:
„Dokler živ – si bil nesrečen,
Mrtev pa si – pevec večen.“
Tudi sama sem Prešernu spletla venec iz prelepih cvetlic in ga obesila na leseni križ. Nenadoma se je vse spremenilo! Prej zapuščen grob, eden najbolj skromnih na pokopališču, je zdaj zaživel – venec, dar spoštovanja in ljubezni, ga je olepšal in povzdignil. Zdelo se mi je, kot da so se vse mile pesmi Prešerna prebudile v teh cvetlicah.
Sonce je zahajalo v čudoviti zarji, hladen vetrič je nežno pihal čez okrašeni grob, cvetlice so širile prijeten vonj, kot da bi želele počastiti nesmrtnega pesnika. Trave so se tiho zazibale, cvetlice so otožno povesile glavice, kot bi hotele potočiti solzo za „nesrečnega“ – kajti svet mu ni podaril nobene.
Naj ti bo lahka zemlja, slavni Prešeren!
Premagal si ta svet in njegovo nehvaležnost. Zdaj si tam, kjer je duh osvobojen vseh bremen, kjer se odpira pogled v neskončno morje svetlobe in čistosti, kjer te nehvaležnost sveta ne more več raniti. Končno si srečen!