Bitka za Kijev kot lekcija za prihodnost evropske varnosti

Evropa potrebuje jasno strategijo, ki bo združevala odločno obrambo, učinkovito diplomacijo in odpornost na sodobne grožnje, če želi v prihodnje ohraniti mir, stabilnost in svoj način življenja.

Ruske zračno-desantne enote so prvi dan invazije februarja 2022 izvedle helikopterski desant na letališče Antonov v Hostomelu blizu Kijeva. Cilj operacije je bil vzpostaviti zračni most za hitro premeščanje vojakov in opreme, potrebne za zavzetje ukrajinske prestolnice. Helikopterji, ki so prileteli iz Belorusije, so pristali na letališču, kjer so se ruske sile spopadle z ukrajinskimi branilci. Kljub veliki ruski številčni premoči so Ukrajinci sestrelili več helikopterjev in se pogumno upirali približno dve uri, preden so se bili prisiljeni umakniti z letališča.

Medtem je ukrajinsko poveljstvo prepoznalo ruski načrt in hitro mobiliziralo okrepitve iz okoliških območij. Ukrajinska artilerija je poškodovala vzletno stezo in s tem preprečila pristanek ruskih transportnih letal z dodatnimi silami. Ukrajinske enote so nato obkolile letališče in ga v protinapadu ponovno zavzele. Naslednji dan so prispele ruske kopenske okrepitve in znova zavzele območje letališča, vendar ga zaradi poškodovane steze in stalnega ukrajinskega odpora niso mogle učinkovito uporabiti za nadaljnje vojaške operacije.

Bitka za Hostomel je imela širši pomen, saj je nepričakovano močan ukrajinski odpor preprečil ruski načrt hitre zasedbe Kijeva in menjave ukrajinske vlade. Ruski napad je temeljil na preizkušeni sovjetski taktiki – zasedbi ključnega letališča in vzpostavitvi zračnega mostu, podobno kot na Češkoslovaškem (1968), v Afganistanu (1979) in na Krimu (2014). Ukrajinski generali so zaradi svojega poznavanja sovjetske doktrine hitro prepoznali ruske načrte in organizirali uspešen protinapad, pri čemer so pomembno vlogo odigrali tudi civilisti, ki so pomagali pri transportu težke opreme.

Prav ta odpor je ukrajinskim silam omogočil, da so utrdile obrambo in preprečile rusko zasedbo prestolnice, kar je aprila 2022 privedlo do umika ruskih sil iz Kijevske regije. Čeprav je veliko analitikov pričakovalo hiter padec Ukrajine, je odločnost in strateška prilagodljivost ukrajinskih branilcev dokazala, da lahko tudi manjše, a dobro organizirane sile prekrižajo načrte veliko močnejšega nasprotnika. Če Ukrajina ne bi zmagala v tej bitki, bi vojna verjetno trajala le tri dni, kot je sprva načrtoval Putin.

Zakaj je pomembno, da se danes spominjamo takšnih trenutkov v zgodovini, kamor lahko uvrščamo tudi upor naših partizanov med drugo svetovno vojno? Ker dokazujejo, da odpor, čeprav se sprva zdi brezupen, lahko za nazaj gledano postane ključen za obstoj in prihodnost naroda. A obenem se moramo zavedati tudi tega, da je Ukrajina v tej bitki zmagala predvsem zato, ker je bila njena vojska opremljena z modernim zahodnim orožjem in se je več let usposabljala s pomočjo inštruktorjev iz držav članic Nata.

Razprava o ustreznem odzivu Evrope na rusko agresijo proti Ukrajini prinaša na površje globljo dilemo med dvema pomembnima, a na prvi pogled nasprotujočima si pristopoma. Prvi zagovarja dosledno diplomatsko reševanje sporov, poudarja tveganja vojaške eskalacije in opozarja, da vsaka vojna, še posebej tista proti jedrski velesili, prej ali slej pripelje do pogajanj. Zato naj bi Evropa po tej logiki že zdaj vložila vse napore v diplomatske rešitve, saj nadaljnje oboroževanje in neposredna vojaška konfrontacija z Rusijo prinašata tveganje katastrofalnih posledic. Privrženci tega pristopa se bojijo predvsem neobvladljive eskalacije, ki bi ogrozila celotno evropsko varnost, stabilnost in blaginjo.

Na drugi strani je argumentacija, da je diplomatski pristop brez verodostojne vojaške podpore neustrezen in naiven, saj avtoritarni režimi pogajanja razumejo predvsem kot znamenje šibkosti. Po tej logiki mora Evropa vlagati v krepitev svoje vojaške sposobnosti, še posebej preko zveze NATO, saj je to edina učinkovita garancija, ki lahko prepreči nadaljnjo rusko agresijo. Privrženci tega pristopa opozarjajo na dejstvo, da je Rusija že večkrat prekršila mednarodne sporazume in dogovore, zato brez jasne in odločnejše obrambe mir na dolgi rok ne bo mogoč.

Obe strani se strinjata, da je varnost temeljnega pomena, a se razlikujeta v razumevanju, kako jo zagotoviti. Problem postane še bolj kompleksen, ker varnost ni le vojaško vprašanje, temveč tudi ekonomsko, okoljsko, družbeno in zdravstveno. Povečevanje obrambnih proračunov lahko namreč pomeni manj sredstev za socialno državo, javno zdravstvo, okoljske politike in splošno kakovost življenja. V širšem okviru gre torej za iskanje občutljivega ravnovesja med varnostjo in kakovostjo življenja, pri čemer nobena od skrajnosti – niti popolna militarizacija niti popolno zanemarjanje vojaške varnosti – ne more dolgoročno zagotoviti stabilnosti Evrope.

Zgodovina ponuja primere, ko se je uspešno uveljavila vojaška odvračalna politika, ki je Evropi med hladno vojno zagotavljala stabilnost, obenem pa kaže tudi primere uspešnih diplomatskih rešitev kriz, kot je bila kubanska raketna kriza leta 1962. Vendar odpira današnji primer Ukrajine nova vprašanja in tveganja, predvsem zaradi neposredne bližine konflikta, jasnega agresivnega vzorca Rusije in grožnje z uporabo jedrskega orožja.

Realna in trajnostna rešitev se zato skriva v premišljenem prepletu obeh pristopov: Evropa mora razvijati kredibilno obrambno držo, ki temelji na solidarnosti, učinkovitosti in razumevanju sodobnih oblik vojskovanja, kot so uporaba dronov, elektronsko vojskovanje, informacijska propaganda in druge oblike hibridnega delovanja, ki pogosto delujejo pod pragom neposredne vojaške konfrontacije.

Takšna obramba mora vključevati tesnejšo koordinacijo med državami, skupno urjenje in deljenje resursov, predvsem pa hitro odzivnost na vedno nove varnostne grožnje. Obenem mora Evropa aktivno vzdrževati diplomatske kanale in dialog, tudi ko se zdijo možnosti za uspešna pogajanja omejene. Diplomacija mora biti proaktivna, jasna in odločnejša kot doslej, podprta z enotnim evropskim stališčem, saj le tako lahko predstavlja verodostojno alternativo vojaškemu soočenju.

Prav v tem celovitem in premišljenem pristopu, ki varnost razume širše – kot vojaško, gospodarsko, energetsko, informacijsko in okoljsko vprašanje hkrati –, se po mojem mnenju skriva ključ do dolgoročne stabilnosti Evrope, trajnega miru in ohranitve evropskega modela družbe, ki temelji na človekovih pravicah, demokraciji in blaginji.